Tokrat se s prijateljico podava na markanten vrh nad Vrati.
Hoditi začneva po temi z lučkami.
Tišino preseka sovino skovikanje, prava redkost.
Kaj hitro se klanec vzpne, strmina ne popušča.
Začne se daniti.
Triglavska skupina se obarva.
Čas je za prva poziranja na sončku. Triglav ovit v tančico.
Po krajšem počitku, ki je bil namenjen zajtrkovanju,
se hitro odpraviva naprej, saj ni ravno toplo.
Nekje okrog nule mora biti, saj je sneg pomrznjen.
Na veliko presenečenje srečava možaka,
ki se vrača iz Vrtaškega vrha, pa sva mislile, da sva zgodne😛
Možak je prespal na Vrtaški planini,
hojo si je olajšal s krpljami.
Po odcepu za Vrtaški vrh prideva do razgledne točke.
Tukaj vidiva najin današnji cilj, obema se zdi še daleč😮
Za nameček sva se ušteli tudi v predvidevanjih,
da je nekdo pred nama pot že zgazil.
Sedlo med Vrtaškim vrhom desno in Vrtaškim Slemenom levo.
Deviška pokrajina in pogled na Vrtaško Sleme.
Sledi delovni sestanek in preučevanje razmer.
Sabina me pošlje v čedalje globji sneg.
Lepo je, a tudi naporno.
Oh, kako bi mi gamaše prav prišle.
Nekaj se je že splazilo, a zgoraj na robu
še nekaj pretečih opasti.
Drživa se bolj leve.
Po skupnih močeh varno prideva na sedelce.
Odpre se dihjemajoči razgled na Martuljško skupino.
Do vršnega grebena naju loči še kakih 15 metrov vzpona
po globokem snegu. Nadeneva si dereze, čelado in poprimeva cepin.
Na grebenu naju veselo pričaka Štrumfova družina.
Razgled proti Karavankam.
Martuljška skupina
Tako, zdaj sva na pol poti.
Sonce je razmehčalo sneg,
spreminja se v vodo.
Očak zavit v oblake, ki naznanjajo prihod hladne fronte.
Vrtaška planina bo kmalu zaživela.
Cvetje mi polepša že tako čudovit dan.
Avrikelj (primula avricula)
Vračava se v pomlad.
Mlade bukve naju pričakajo v dolini.