A danes pa Mangrt. Zanimivo. Prvotni plan je bila Kočna, pa je klical prijatelj, če bi šla na Mangrt... "Pa pojdimo" sem rekla "Samo ne iz sedla, iz, Belopeških!" Prijatelj si premisli, jaz pa ne. Tudi S. je za stvar, to mi je všeč pri njej, nobenega cincanja, samo gas:))
Spet vstanem sredi noči, zmenjeni sva ob 4h (zjutraj, da ne bo pomote) v Kranju. Ker je čas dolgih dni, se na vzhodu že malo svetlika. Enourna vožnja do Belopeških jezer hitro mine, in termometer kaže prijetnih 11 stopinj. "A zdaj me bo pa še zeblo?"
Odpraviva se proti bivaku Nogara, ki počiva pod ferato Via Italiana. Prav to pa danes prečiva. Ferata je zelo lepa:)) Veliko je za stopit, le na trenutke imaš noge v zraku 1000 m visoko. Sledi fotoshooting - ljudje na Mangrtskem sedlu mislijo, da sva nore:)) in naju množično slikajo. Takoj zatem se ena ovca še posebej posveti SB in jo malo poliže, najbrž ji manjka soli.
Ne da bi čutile kakšno posebno utrujenost, napadeva Slovensko smer proti vrhu. V njej je še nekaj snega... evo pa smo na TOP-u! Neverjetno, kako malo ljudi na tako čudovit dan! Pretežno čehi...v supergah... Naredi se tudi prostor za fotkanje, kot si ga želiva... da sva sami. In na koncu sva čisto sami na vrhu Mangrta, uau!
Po daljšem počitku in krepčanju z obilo tekočine, se spustiva po Italijanski poti... šok!!! Koliko snega je še... pot zakrita na nekaterih mestih. Pazljivo prečiva snežišča, ki so tu zelo izpostavljena. Še prečenje sedla in nato spust v dolino. Analiza ture v Aljaževem hramu. Izračuni kažejo, da sva naredili 1750 višincev, če bi me zjutraj kdo vprašal, ali zmorem, bi rekla "daj ne bodi hecen". Včasih je res dobro, da ne veš vsega, ha ha ha.
