Hladno in oblačno jutro v Dolomitih, ni nujno, da bo cel dan tako... Začnemo naše tridnevno potepanje. Pustimo se presenetiti.
V daljavi zagledamo nebeško modrino, ki se nam bliža. Pod nami ogromno parkirišče, ki je zaenkrat še bolj prazno. Ujeli smo zadnji vlak pred množicami, ki se bodo tu valile celo poletje.
Popoldanski pogled proti Monte Paterni, vroče k pes.
Ne hodimo dolgo po "magistralki", ko nas obsije sonček in špičkam ni konca.
Že vidim, da nas bodo boleli vratovi, saj se vse pne navzgor.
Lokacija, ki kliče po fotoshootingu,
verjetno je kamen že izrabljen od vseh riti...ha ha ha
Zavijemo proti Monte Paternu ali Paternkoflu, tukaj so namreč imena dvojezična. Na sedelcu opazimo ljudi in se veselimo, da bomo tam tudi mi...ha ha ha
Moški del ekipe odkrije okno, od katerega se le težko ločimo.
Vzamemo si čas.
Okna, prehodi, tuneli... vse to nam je v navdih in nam hkrati jemlje dih.
Za vsakim vogalom nova dolina.
Na vsakem grebenu razgled na Tre Cime,
katere si želi videti cel svet.
Nekaj poplezavanja po klinih, zajlah, lojtrcah, mostičkih...
nič zahtevnega za opice...ha ha ha
Kot, da še nimamo dovolj, se na grebenu odpre razgled proti jezeru
živo turkizne barve, polnem snežnice. Jezero izgleda majhno, vendar...
Sprehajamo se po nazobčanem vzhodnem grebenu.
Top razgledi.
Nenavadne rastline, ki so šele dobro pokukale izpod snega.
Za boljšo predstavo...
Odsev Monte Paterna v ogromnem sneženem jezeru.
Lepa pokrajina.
Pa smo pri koči, dehidrirani si želimo priboljškov, pa je koča zaprta???
Je pa od tu najlepši pogled na Tre Cime, dasiravno ta trenutek ni najlepša svetloba, morda jo bo večerni zahod obarval...fotografi hitijo na prizorišče.
Tudi Paternkofel se pokaže v vsej svoji lepoti. A tam gor smo bili, al kaj?
Slikovita tura zaključena. Monte Paterno, v senci Rif. Lavaredo (2344m).
