Drugi dan pohajkovanja po Dolomitih je prinesel nove pustolovščine. V načrtu je najvišji vrh skupine Sella, Piz Boè. Nanj je speljanih kar nekaj poti, mi se odločimo za ferato Cesare Piazzetta, ki naj bi bila izjemno zahtevna. K sreči je v timu tudi strokovnjak za vrvičenje:)), brez katerega bi se s SB samo spogledali pri vstopu in seveda šli naprej po krožni poti. Že ob vstopu je bila kopica snega iz katerega si se dobesedno pognal na steno in piči. Poti nazaj ni. Ferata nam je dala vetra, rokce so bile navite, besede oz. kletvice so bile sočne. Da ne govorim še o nahrbtniku, v katerem ni manjkalo zimske opreme (dva cepina, dereze).
Končno smo pririnili iz neskončne ferate precej zdelani, še posebej ženski del ekipe. Moški spremljevalec je imel na obrazu ves čas mistični nasmešek, deloval je kot da se zabava.
Oh, prekrasna zelena vrv, kako lepo se spuščaš k meni. Sanjam te:))
Za nameček nas v ferati prehit GA, slovenec! Ja, prav res ni naključij. Tudi on se strinja, da nam ni lahko.
