Kako težko je vstati ob dveh zjutraj...a nagrada, ki sledi je "ne da se opisat"...vsak, ki je to doživel, ve, da je vredno. Divjaške megle, ki so se valile preko gorske verige Karavank so počakale ravno toliko, da se je zgodil vzhod. In pa ta veter na vrhu, bi je kar krepak. Veter, ki ga obožujem, kadar češe drevesne krošnje in malo manj, ko mi hoče do kosti. Počutim se nahranjeno. Prebivalci doline ne vedo za ta čudež, še sanjajo...saj morda je tako bolje. Jaz pa vem, in še kdaj si ga bom privoščila.
