Zame najlepša je neokrnjena narava, čimmanj predelana od človeške roke. Neverjetno, kako mi zadnje čase uspeva hoditi po krajih, kjer ni pretirane gneče. Množice hitijo na bolj pomembne vrhove, kot je pa ena "uboga" Tolsta Košuta. Že jutranji pogled na ostenje Košute mi vzame dih. Pomislim, da bi se kar naravnost gor zapodila in med temi špici na travnati polički imela daljšo pavzo... a me sopotnika prepričata, da bo bolj lagodno okrog. Na cesti je živ led, ki se mu spretno izogibam po levi in desni strani. Na Zgornji Dolgi Njivi je malce več snega, vendar le v kotanji in na senčnih pobočjih. Dostop na Tolsto Košuto ni markiran, tako, da jo užgemo po bližnjici do grebena. Klanec je strm, v vršnem delu kar izpostavljeno, strme trave, krušljiv svet. Celo pot nas spremlja gorski veter, na vrhu pa, kot nalašč, zatišje, da človek lahko malo počije in pomalica, pa seveda uživa v razgledu. Spet se mi je odprlo novo področje za raziskovanje, na tem koncu sem namreč prvič.
