Spet me vleče raziskovat nova brezpotja, tam ni markacij, le možici, pa še ti so včasih na napačnem kraju. Zapeljem se v dolino Kot, božanska je, kako dolgo me že ni bilo, le kaj sem čakala. Le dva avta sta parkirana. Usmerila sem se proti Požaru in Mlinaricam, poti ni bilo težko najti in tudi ne težko slediti. Vzpon sem v vzdihljajih zaključila na predvrhu Rušnate Mlinarice. Ker je bila ura že 2 popoldne, si nisem drznila iti dalje. Razgled kot se šika.
